Ānāpānasati – pozornost na dihanje

V eseju 'Prepir z minljivostjo' sem pisal, da pride do »prenehanja nagnjenj (anusaya) do poželenja, nagnjenj do odpora, nagnjenj do pogledov, nagnjenj do dvomov, nagnjenj do samoljubja, nagnjenj do želja po eksistenci, in nagnjenj do nevednosti« (MN 18), ko uvidimo nestabilnost bitnosti vsega, kar doživljamo. Tudi v eseju 'Prepir z minljivostjo' smo spoznali, da je problem odpora ali jeze, čutnih užitkov in nevednosti v sami nagnjenosti. In tudi v 'Theravādski motivaciji' sem citiral Channovādo sutto, ki govori, da ko je v nas mir, tam ni nagnjenosti, in to je prenehanje vseh neprijetnosti in muk.

MN 118 Ānāpānasati Sutta: Pozornost na dihanje

(UVOD)

Tako sem slišal: nekoč je Blagoslovljeni živel v Sāvatthī (Varanasi) v Vzhodnem gaju palače Migārjeve matere, skupaj z mnogimi zelo znanimi starejšimi učenci, kot so: častiti Sāriputta, častiti Mahā Moggallāna, častiti Mahā Kassapa, častiti Mahā Kaccāna, častiti Mahā Koṭṭhita, častiti Mahā Kappina, častiti Mahā Cunda, častiti Anuruddha, častiti Revata, častiti Ānanda, in drugi zelo znani starejši učenci.

             Ob tej priložnosti so starejši menihi poučevali in vodili nove menihe: nekateri starejši menihi so poučevali in vzgajali deset menihov, nekateri starejši menihi so poučevali in vzgajali dvajset … trideset … štirideset menihov. In novi menihi so po učenju in navodilih teh starejših menihov dosegli različne stopnje visokih odlik.

Theravādska motivacija

Pred kratkim sem našel knjižico, kjer je bila na kratko predstavljena med drugim tudi theravādska šola budizma. Tekst pravi: »Poglavitna motivacija na poti teravade je doseči stanje Nirvane ali Osvoboditve, potem pa ostati v nedualističnem stanju uma cele eone, torej za dolgo časa.«[1] Mislim, da je tu prišlo do nesporazuma, zato bi bilo dobro to razjasniti. Seveda te trditve ne jemljem kot namenoma zavajajoče, saj jo je očitno napisal tisti, ki malo ve o theravādi, nima izkušenj v tej tradiciji in verjetno ta razlaga temelji na tibetanskih spisih. Ker pač to ni motivacija theravāde (zagotovo ni moja), sem se odločil, da na kratko pojasnim, kaj je Budovo učenje in cilj njegovega učenja in kako se to razume v theravādskem budizmu – kot že s svojo ime pove (thera-vāda, 'šola starešin') – tradiciji, ki temelji na Budovih besedah, kot so zapisane v najzgodnejših spisih ali suttah.

Cittaviveka

Življenje v samostanu Cittaviveka (Anglija) v katerem jaz živim.

Obsedenost in stres

Del meniškega življenja je tudi posvečanje časa samoti. Ravno pred kratkim sem končal s svojo trimesečno osamo v koči (kuṭi) v samostanskem gozdu Hammer Wood (Chithurst). Med ostalimi menihi sem v tistem času bil le takrat, ko sem šel iskat hrano v samostan in tam morda spregovoril le eden ali dva stavka na dan. Ves ostali čas je bil preživet na tem gozdnem hribčku, ne da bi hodil na sprehode. Osebno mislim, da je bil to eden od najljubših časov mojega življenja, toda ne bi trdil, da je bil nek izjemen podvig oz. da sem se moral kakorkoli mučiti pri tem. Mislim, da je v moji nravi, da sem naklonjen samotnemu življenju. Toda, izgleda, da so namesto mene drugi izrazili več navdušenja, češ kako sem lahko zdržal tako dolgo, ne da bi prišel ob pamet! To me je seveda spravilo v smeh, pa tudi vodilo k razmisleku, da to pravzaprav ni ravno šala. Zagotovo je možno, da se nam zmeša, če bi bili totalno mentalno izgubljeni v svetu in imeli premalo notranjega miru. In lahko razumem, da bi za nekoga, ki je bolj vajen hitrega življenjskega tempa in nikoli ni poskusil samote, to bilo podobno, kot če bi zaprl veverico, ki ne preživi, ko izgubi svobodo. Ta bi izkusil hude muke. Toda, če bi imel tu našega starega mačka, potem ta samota ne bi smel biti problem. Vsak je suženj svojega uma dokler, nismo osvobojeni, le gospodarji so drugačni.

Prepir z minljivostjo

Vstopim v delavnico in spet srečam našega starega meniha – mora biti nekaj čez sedemdeset – kako spretno oblikuje glinaste obraze. Resen obraz, oči fiksirane… sploh me ne opazi.

             »Dobro jutro, Ajahn Thita!« ga naglas pozdravim.

             »Hej, Hiriko.«

             »Joj, kakšna umetnost!« občudujem štiri obraze, ki štrlijo iz velikega glinastega koničnega storža, obrnjene proti štiri različnim smerem. Dva obraza sta moška in dva ženska. Ajahn mi je že pred nekaj dnevi razložil, da ko bo končal s tem modelom, bo potem pripravil konico za na vrh stolpa, ki ga je zgradil pred letom dni.

             »In kako gre?« ga vprašam. Priznam, da sem malce tudi neučakan, da vidim zaključek te umetnosti.

             »Eh, nikoli ni konca. Vedno moram popravljati obraze.«

Sn I.3 Khaggavisana Sutta: Nosorog

(PTS Sutta Nipāta, 35-75)

Ti verzi so bili v uporabi kot izreki, ki jih je izrekel Buda in ostali menihi in so spodbujali k vztrajnosti in razumevanju Dhamme (resnice), za dosego končnega cilja tj. Nibbāne. Zaradi ponavljajoče zadnje vrstice "tavaj sam kot nosorog" so bili ti izreki zbrani skupaj v to Sutto.