Pred kratkim
sem našel knjižico, kjer je bila na kratko predstavljena med drugim tudi
theravādska šola budizma. Tekst pravi: »Poglavitna motivacija na poti teravade
je doseči stanje Nirvane ali Osvoboditve, potem pa ostati v nedualističnem
stanju uma cele eone, torej za dolgo časa.«[1]
Mislim, da je tu prišlo do nesporazuma, zato bi bilo dobro to razjasniti.
Seveda te trditve ne jemljem kot namenoma zavajajoče, saj jo je očitno napisal
tisti, ki malo ve o theravādi, nima izkušenj v tej tradiciji in verjetno ta
razlaga temelji na tibetanskih spisih. Ker pač to ni motivacija theravāde
(zagotovo ni moja), sem se odločil, da na kratko pojasnim, kaj je Budovo učenje
in cilj njegovega učenja in kako se to razume v theravādskem budizmu – kot že s
svojo ime pove (thera-vāda, 'šola starešin') – tradiciji, ki
temelji na Budovih besedah, kot so zapisane v najzgodnejših spisih ali suttah.
Prva stvar, ki mi pride na misel o
budizmu je, da ne spodbuja dogmatizma. Neko prazno verovanje ni bilo nikoli
hvaljeno in Buda je večkrat testiral svoje učence, če so slepo verjeli v
njegovo učenje. Buda je tudi rekel: »Učenje je za tiste, ki čutijo«, kar
pomeni, da je namenjeno tistim, ki čutijo muko ali trpljenje in iščejo osvoboditev
iz tega. Zato vsakdo lahko izkusi bistvo njegovega učenja. Torej, vsa
učenja, ki so zapisana v suttah (in tudi v zgodnjih mahāyāna sūtrah) niso nič
drugega, kot spoznavanje trpljenja našega bivanja, spoznavanje izvora tega
trpljenja, njegovega konca, in prakse, ki vodi h koncu vseh teh muk. To pomeni
razumevanje vsega: od individualnih stvari, pa do najvišje univerzalnosti naše
bitnosti ali eksistence. Metafizična vprašanja, kot so na primer, kaj se zgodi
z razsvetljenim umom po smrti, ali kaj se zgodi ko umre nevednež, ali kaj se
zgodi ko umre theravādec ali mahāyānec ali vajrāyānist, ali karkoli, so
drugotnega pomena. Buda skorajda ni govoril o tem. En primer je Cūḷasakuludāya sutta (MN 79/ii,31-32, in analogen odlomek v
mahāyāni sūtri MĀ 208/T i,783c – tibetanski lamaisti tega teksta nimajo), kjer
je Buda imel pogovor z asketom Udāyinom:
Udāyin, če se lahko nekdo spomni mnogih prejšnjih življenj, to je eno
rojstvo, dve rojstvi … iz vseh vidikov in podrobnosti, potem bi me vprašal o
preteklosti ali bi ga jaz vprašal o preteklosti in morda bi bil zadovoljen z
njegovim odgovorom na moje vprašanje in morda bi on bil zadovoljen z mojim
odgovorom na njegovo vprašanje. Če nekdo lahko z božanskim očesom, ki je bistro
in neprekosljivo glede na človeškega, vidi kako bitja izginevajo in se ponovno
pojavijo manjvredna in večvredna, lepa
ali grda, srečni ali nesrečni … in bi razumel, kako bitja živijo naprej glede
na njihova dejanja, potem bi me on vprašal o prihodnosti ali bi ga jaz vprašal
o prihodnosti in morda bi bil
zadovoljen z njegovim odgovorom na moje vprašanje in morda bi on bil zadovoljen z mojim
odgovorom na njegovo vprašanje. Toda, Udāyin, opusti preteklost, opusti
prihodnost. Jaz te bom zdaj učil Dhammo: »Ko to je, je to. S tem nastankom, to
nastaja. Ko to ni, ni to. S tem prenehanjem, to preneha.«
To pomeni, da
četudi bi dva človeka, ki imata sposobnost videti pretekla in prihodnja rojstva,
prišla do takega zaključka, največ kaj lahko dosežeta s to debato, je le neko
zadovoljstvo ob potešitvi pogledov in mnenj. In ta debata ne prinese večje
koristi, kot to. In kaj šele, če bi o tem debatirali tisti, ki nimajo take
zmožnosti? Čemu bi bila ta debata v korist? Ali to reši vsa naša vprašanja o
bistvu življenja in prinese srečo? Dvomim. Seveda ne trdim, da ni ponovnih
rojstev in Buda tega seveda ni nikoli zavrnil, temveč je svaril, da slaba
dejanja vodijo v slabo stanje, pa če je to v tem življenju ali drugem. Enako
velja tudi za dobra dajanja, ki vodijo v dobro stanja v sedanjosti in
prihodnosti. Kar želim pokazati je, da so nekoristne debate ali slepa verovanja
le privlačne ideje brez nekega trdnega in sigurnega temelja in da to niso
vprašanja, ki vodijo h koncu trpljenja in do univerzalne prijaznosti, sočutja,
srečoželjnosti in ravnodušja.
Enako velja za vprašanja o Bogu. Tu
je Sangārava sutta (MN 100/ii,212-213 in v sanskrtu v fragmentih), kjer
brahman Sangārava sprašuje Budo:
»In o tem, gospod Gotama,
so tu bogovi?«
»Mi
je znano, Bhāradvāja, da tu naj bi bili bogovi.«
»Toda,
gospod Gotama, kako to, ko vas vprašam: 'So tu bogovi?' Vi odgovorite: 'Mi je
znano, Bhāradvāja, da tu naj bi bili bogovi'? Če je to tako, ali ni to prazno
in napačno govorjenje?«
»Bhāradvāja,
ko vprašaš, 'So tu bogovi?' ne glede, če
nekdo odgovori, 'Tu so bogovi,' ali 'Mi je znano, da tako naj bi bilo,'
le modri človek lahko potegne jasen sklep o obstoju bogov.«
»Toda
zakaj, gospod Gotama, mi nisi odgovoril na prvi način?«
»Je
v splošno sprejeto v svetu, Bhāradvāja, da tu so bogovi.«
In brahman
Bhāradvāja je potem bil navdušen in je postal Budov učenec. Kaj lahko potegnemo
iz te sutte je, da Buda ni prepričeval ljudi niti o ponovnem rojstvu niti o obstoju
bogov, ampak je učil, da mora človek resnico spoznati zase, ali vsaj imeti to
nadčloveško sposobnost videnja preteklega in prihodnjega življenja, da lahko
sploh o tem govori. (In zato Buda odgovori brahmanu, ki osebno nima videnja
drugih svetov, češ da je ideja o bogovih splošno sprejeta v družbi.) Povrh,
videnje teh fenomenov ni vnaprej potrebno za razsvetljenje (npr. častiti
Sariputta je na istem nivoju modrosti kot Buda, toda nima nadčloveških
sposobnosti). V njegovem temeljnem učenju se lahko vsakdo prebudi: ni nič
trajnega (tudi bogovi lahko pridejo nazaj v človeški svet – če se ti
razjezijo!), da je bistveni problem trpljenje in da ni sebstva. In v isti sutti
(MN 100/ii,211 in v mnogih drugih) Buda tudi razloži, da človek ne sme le
verjeti tradiciji ali besedi, ampak resnico sam izkusiti zase. Brahmin Bhāradvāja
ga tu vpraša:
»Gospod Gotama, tu so
samotarji in brahmani, ki učijo temelj duhovnega življenja, ko so že izkusili
tukaj in sedaj izpolnitev in popolnost neposrednega znanja. Med katere
samotarje in brahmane pa vi pripadate?«
»Bhāradvāja, jaz pravim
da je raznolikost med temi samotarji in brahmani, ki učijo temelj duhovnega
življenja, ko so že izkusili tu in zdaj izpolnitev in popolnost neposrednega
znanja. To so samotarji in brahmani, ki so tradicionalisti, ki se zanašajo na
ustna izročila … kot so brahmani Treh Ved. Tu so tudi samotarji in brahmani, ki
popolnoma temeljijo na veri … kot so znanstveniki in raziskovalci. Tu so
samotarji in brahmani, ki so zase neposredno spoznali Dhammo (resnico), ki jo
nikoli prej niso slišali … Jaz, Bhāradvāja, spadam med te [zadnje] samotarje in
brahmane, ki učijo temelj duhovnega življenja, ko so že izkusili tukaj in sedaj
izpolnitev in popolnost neposrednega znanja.«
In naš problem
je ravno tukaj in sedaj, v tej celotni eksistenci, v naj najbolj
univerzalnem polju našega bivanja in občutenja. Kot je Buda rekel v Cūḷasakuludāya sutti: »Ko to je, je to. S tem nastankom, to nastaja.
Ko to ni, ni to. S tem prenehanjem, to preneha« in tako učil temelj svojega
učenja, o pogojnem nastajanju ali paṭiccasamuppādo. To učenje o pogojnem nastajanju govori, kako je
to naše doživljanje bivajočega strukturno sestavljeno ali tvorjeno (saṅkhāra)
in kako to pogojuje eksistenco (bhava).
Tej stvari se bi bilo seveda treba
bolj osredotočiti in jo razložiti, zato jo bom podrobno obdelal v drugem
članku. Za zdaj bi le na kratko podal dvanajst členov, ki ustvarjajo eksistenco
in trpljenje, da se dobi vsaj občutek, da doživljanje ni enostavna nrava,
temveč precej kompleksna. V pojavnem svetu, ki ga doživljamo s svojimi čuti ali
s svojim umom, je rojstvo, starost, smrt (jātipaccayā jarāmaraṇam, tj. vse kar si lastimo), in mnogovrstne
neprijetnosti (dukkha). Da je svet prisoten, potem seveda mora obstajati
ali enostavno nekako biti (bhava). Da nekaj lahko obstaja, mora biti to
obstajanje pogojeno z prevzemnostjo (upādāna). Ta prevzem je odvisen od
želja (tanhā). Želje so odvisne od občutkov (vedanā). Občutki so
odvisni od kontakta (phassa). Kontakt je odvisen od šest čutnih temeljev
(saḷāyatana). Ti čutni temelji so odvisna od
imena-in-materije (nāma-rūpa). Ime-in-materija je odvisna od
zavesti (viññāṇa). In zavest je
odvisna od imena-in-materije. Zavest in ime-in-materija sta si med seboj
odvisni in tako pravimo, da sta obe odvisni od te tvorbe (saṅkhāra). Do tvorbe pride zaradi nevednosti (avijjā).
Tvorba ustvarja ta 'jaz' in njegov odnos do sveta. Če bi človek razumel to
strukturo v svojem doživljanju, potem se struktura podre. Ko preneha nevednost,
preneha tvorba, potem prenehajo tudi zavest, ime-in-materija, čutni temelji,
kontakt, občutek, želje, prevzem, bitnost, in vsa eksistenčna muka – in to je
čemur pravimo Nibbāna ali Nirvāṇa.
(Več o kompleksnosti beri tudi v Prepiru z minljivostjo.)
Zaradi te pogojenosti Nibbāne ne
more biti nekega stanja ali kraja v katerem bi bivali, saj je eksistenca
ugasnjena ali pogorela (dobeseden prevod za nibbāna ali nirvāṇa je ugasnjenje, kot npr. pri sveči – svečo lahko nibbānamo).
Torej, vprašanja o povratku je nebistveno in nima nobene podpore v
Budovem učenju. Tudi čas je nekaj, kar lahko doživljamo oz. je objekt zavesti,
kar pomeni, da struktura časa presega čas, tj. čas je drugoten. Torej,
nima smisla govoriti o kakršnemkoli trajanju Nibbāne. Ko eksistenca
razpusti breme, tj. pojavni svet in sebstvo, se ugasne tudi plamen poželenja,
odpora in nevednosti. Tu se konča trpljenje, to je nepogojna sreča in mir.
In to je potrjeno v eni od
pomembnih sutt, Channa sutti ali Channovāda sutti, kjer častiti
Mahā Cunda svetuje drugemu menihu, častitemu Channi:
Torej, prijatelj Channa, temu Budovemu navodilu se naj bi dalo konstantno
pozornost: kdor je odvisen je nemiren; ko je neodvisen, tam ni nemirnosti. Ko
ni nemirnosti, je tam mir. Ko je mir, tam ni nagnjenosti. Ko ni nagnjenosti,
tam ni prihajanja in odhajanja. Ko ni prihajanja in odhajanja, tam ni minevanja
in ponovnega ponavljanja. Ko ni minevanja in ponovnega postajanja, potem tam ni
tukaj, onstran ali med tema dvema. To je konec trpljenja.
Ta sutta se
pojavi v pāliju v Majjhima-nikāyi MN 144/iii,266 in v Saṃyutta-nikāyi SN 35:87/iv,55-60. Analogen odlomek se pojavi
tudi v mahāyāni sūtri v Saṃyukta-āgami SĀ 1266/T
ii,347c25. Toda tudi ta sutta, kot je meni znano, se ne pojavi v
tibetanščini.
Torej, trditev »Poglavitna
motivacija na poti teravade je doseči stanje Nirvane ali Osvoboditve,
potem pa ostati v nedualističnem stanju uma cele eone, torej za dolgo časa«
nima nobenega smisla in je po Dhammi napačna v celoti. Toda možno je, da
mislijo na theravādo (ali kot jo imenujejo v tej knjižici na isti strani, »hināyāna«,
ali 'nižja veja' budizma) na nekaj drugega kot theravādo, ki jo jaz poznam.
Priznam, da mi je učenje vajrāyāne (lamaizma na Tibetu) zelo neznano, saj je
njihova ideologija in praksa nepoznana v theravādi. To se opazi tudi po tem, da
sutte, ki sem jih spontano citiral v tem članku, menda sploh ni v tibetanski
tripiṭaki (izdaja Derge), ampak le v theravādski
suttapiṭaki in mahāyānski sūtrapiṭaki. Očitno, razlika med theravādo in vajrāyāno je
precej temeljna. Torej, če nekdo sledi vajrāyāna ideologiji, potem bo njegova
dilema ali motivacija: biti sebično nastanjen v Nirvāṇi za eone, ali sočutno pomagati sočloveku. In če
nekdo sledi theravādi, potem bo njegova dilema ali motivacija: bivanje v
pogojenosti (tj. svet filozofij, religij, ideologij, znanosti, svet praznih
varovanj, ritualov in čutnosti), ali prenehanje vseh pogojenosti in dosega
neomajne sreče. In za ta razsvetljena bitja Nibbāna ni nič mističnega, mistično
ostane le pri tistem, ki ne vidi te resnice.
[1] Budistična kongregacija Dharmaling,
Pristna Budova učenja prenesena v moderno družbo: Dharmaling, Ljubljana, 2009,
str. 37.
Ni komentarjev:
Objavite komentar