Pred kratkim
sem našel knjižico, kjer je bila na kratko predstavljena med drugim tudi
theravādska šola budizma. Tekst pravi: »Poglavitna motivacija na poti teravade
je doseči stanje Nirvane ali Osvoboditve, potem pa ostati v nedualističnem
stanju uma cele eone, torej za dolgo časa.«[1]
Mislim, da je tu prišlo do nesporazuma, zato bi bilo dobro to razjasniti.
Seveda te trditve ne jemljem kot namenoma zavajajoče, saj jo je očitno napisal
tisti, ki malo ve o theravādi, nima izkušenj v tej tradiciji in verjetno ta
razlaga temelji na tibetanskih spisih. Ker pač to ni motivacija theravāde
(zagotovo ni moja), sem se odločil, da na kratko pojasnim, kaj je Budovo učenje
in cilj njegovega učenja in kako se to razume v theravādskem budizmu – kot že s
svojo ime pove (thera-vāda, 'šola starešin') – tradiciji, ki
temelji na Budovih besedah, kot so zapisane v najzgodnejših spisih ali suttah.
18.4.12
17.4.12
Cittaviveka
Piše:
Bhikkhu Hiriko
Kateorija:
Video
11.4.12
Obsedenost in stres
Piše:
Bhikkhu Hiriko
Kateorija:
Misli
Del meniškega
življenja je tudi posvečanje časa samoti. Ravno pred kratkim sem končal s svojo
trimesečno osamo v koči (kuṭi) v samostanskem
gozdu Hammer Wood (Chithurst). Med ostalimi menihi sem v tistem času bil le
takrat, ko sem šel iskat hrano v samostan in tam morda spregovoril le eden ali
dva stavka na dan. Ves ostali čas je bil preživet na tem gozdnem hribčku, ne da
bi hodil na sprehode. Osebno mislim, da je bil to eden od najljubših časov
mojega življenja, toda ne bi trdil, da je bil nek izjemen podvig oz. da sem se
moral kakorkoli mučiti pri tem. Mislim, da je v moji nravi, da sem naklonjen
samotnemu življenju. Toda, izgleda, da so namesto mene drugi izrazili več
navdušenja, češ kako sem lahko zdržal tako dolgo, ne da bi prišel ob pamet! To
me je seveda spravilo v smeh, pa tudi vodilo k razmisleku, da to pravzaprav ni
ravno šala. Zagotovo je možno, da se nam zmeša, če bi bili totalno mentalno
izgubljeni v svetu in imeli premalo notranjega miru. In lahko razumem, da bi za
nekoga, ki je bolj vajen hitrega življenjskega tempa in nikoli ni poskusil
samote, to bilo podobno, kot če bi zaprl veverico, ki ne preživi, ko izgubi
svobodo. Ta bi izkusil hude muke. Toda, če bi imel tu našega starega mačka,
potem ta samota ne bi smel biti problem. Vsak je suženj svojega uma dokler,
nismo osvobojeni, le gospodarji so drugačni.
1.4.12
Prepir z minljivostjo
Piše:
Bhikkhu Hiriko
Kateorija:
Misli
Vstopim v delavnico in spet srečam našega starega meniha – mora biti nekaj čez sedemdeset – kako spretno oblikuje glinaste obraze. Resen obraz, oči fiksirane… sploh me ne opazi.
»Dobro jutro, Ajahn Thita!« ga
naglas pozdravim.
»Hej, Hiriko.«
»Joj, kakšna umetnost!« občudujem
štiri obraze, ki štrlijo iz velikega glinastega koničnega storža, obrnjene
proti štiri različnim smerem. Dva obraza sta moška in dva ženska. Ajahn mi je
že pred nekaj dnevi razložil, da ko bo končal s tem modelom, bo potem pripravil
konico za na vrh stolpa, ki ga je zgradil pred letom dni.
»In kako gre?« ga vprašam. Priznam,
da sem malce tudi neučakan, da vidim zaključek te umetnosti.
»Eh, nikoli ni konca. Vedno moram
popravljati obraze.«
Sn I.3 Khaggavisana Sutta: Nosorog
Piše:
Bhikkhu Hiriko
Kateorija:
Sutta
(PTS
Sutta Nipāta,
35-75)
Ti
verzi
so
bili
v
uporabi
kot
izreki,
ki jih je izrekel Buda
in
ostali
menihi
in so
spodbujali
k
vztrajnosti
in
razumevanju
Dhamme
(resnice),
za
dosego
končnega
cilja
tj.
Nibbāne.
Zaradi
ponavljajoče
zadnje
vrstice
"tavaj
sam
kot
nosorog"
so
bili
ti
izreki
zbrani
skupaj
v
to
Sutto.
Naročite se na:
Objave (Atom)