.JPG)
Hvala
vam za zelo lep dan na meditacijskem srečanju na Vodnikovi. Z vero v
Dhammo in zaupanjem v pozitivno prihodnost tega učenja tudi v
Sloveniji, sem v tem času poskušal spodbuditi tudi k radodarnosti
(dana) in
ponovno opomniti na splošne človeške moralne vrednote (pet
navodil, sila),
ki bi lahko spodbujale k rasti budistične solidarnosti. Rekel sem,
da dana ali
radodarnost, ne pomeni le dajanje darov in denarja, ampak predvsem
dajanje pozornosti, časa ter ponujanje pomoči. Dotaknil sem
se tudi teme, ki je velikega pomena: to kar lahko vsak posameznik v
društvu daruje za Dhammo je svoj čas za skupinska srečanja. Morda
osebno tega ne potrebujete, toda dobro je pomisliti, da s svojo
prisotnostjo lahko pomagamo pri gradnji skupnosti, ki lahko nadalje
postane zatočišče tudi za druge ljudi. Tako bi ti novi člani
imeli isto možnost kot vi, ko ste se srečevali na Metelkovi ali
tivolski vrtnariji in postali med seboj dobri prijatelji.
Opazil sem, da si nekateri stari člani še vedno med seboj pomagate,
ko ste v duhovni in materialni stiski. Ali ne bi bilo lepo, če bi to
možnost imeli tudi drugi? Tako društvo lahko postane blagoslov v
tej družbi.
Začetki
nekega samostana ali skupine so vedno težki. Enako je bilo tudi pri
naši Gozdni tradiciji v Britaniji. Ajahn Chah je pustil štiri
menihe v Vihari na Londonski cesti Hemstead, kjer je bil glasen tok
prometa in vpitja iz gostiln. Skrb, če bodo tam preživeli je bila
med menihi velika. Toda Ajahn Chah jih je vprašal: „Ali ni v
Angliji dobrih ljudi?“ „Seveda so,“ so pomislili, in tako
nadaljevali bivanje v Hemstead Vihari s tem upanjem. Poleg tega so
morali iti tudi na ulico za hrano (pindapata).
Ajahn Chah jim je naročil, da morajo to storiti vsak dan, ne glede
ali dobijo hrano ali ne. Na začetku je bilo seveda upanje majhno, a
na enem od teh pindapat je
ta Sangha dobila v dar gozd Chithurst. 
Tako se je začel Chithurst
Monastery, ki je čez čas privabil veliko ljudi – toliko, da so
morali dobiti več prostora, kar so bili začetki Amaravatija. Vsi
začetki naših samostanov so bili vedno težki: ni bilo ogrevanja,
hrane je primanjkovalo, problemi s sosedi, stiska s
prostorom, tako da je moralo tudi več ljudi spati v istem prostoru,
veliko je bilo fizičnega dela, itd. Toda duh in inspiracija sta bila
močni in zaradi tega imamo dobro razvite in grajene samostane.
Torej, pričakovati je težke čase, toda ne smemo izgubiti upanja
ali inspiracije.
Razumem,
da ste nekateri zelo zaposleni v svojem življenju in da vam večkrat
primanjkuje časa in energije za društvo, toda še vedno bi vas
spodbudil, da se ne predajate pesimizmu. Vidite to kot kileso,
ki ovira razvoj Dhamme v Sloveniji.
Pred kratkim sta me povabila Šila in Maja, da pridem na Žibertovo na kosilo.
Ponovno sem imel možnost, da se pozanimam glede njunega povabila,
da se njun kletni prostor uporabi za meditacijska srečanja. V tem
emailu lahko zdaj z veseljem sporočim, da njuno vabilo še vedno
velja. Šila in Maja bi z veseljem namenila ta prostor za enkrat
tedenska srečanja. Pred kratkem sta to stanovanje uredila in
počistila. Je zelo lep in prostoren in vanj se lahko namesti udobno
10 ljudi z možnostjo, da se uporabi tudi sosedni prostor za dodatnih
10-15 ljudi. Šila in Maja predlagata, da se lahko srečujete ob
vikendih, predvsem v soboto ali nedeljo.
Skupina
potrebuje nek stabilen prostor, ki je vedno na voljo v določenem
času, vsak teden. Koliko ljudi pride, ni pomembno. Tudi če pridejo
trije, ali samo dva ali eden, je OK. Lahko le upamo, da bo ta
stabilnost tega prostora pritegnila več zaupanja v ta srečanja in
da bo društvo ponovno zaživelo.
Če
bi lahko, bi veliko več pomagal, toda za zdaj lahko le prosim, da
si sami organizirate točen čas srečanja in da tudi pridete do
Žibertove, kolikor pogosto pač lahko. Upam, da boste to novico
razširili naprej in tudi kje javno objavili, npr. na internetu.
Prosim tudi za odzive.
Želim
vam več podvigov v Dhammi.
Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar